Delo se ukvarja z odmaknjeno preteklostjo, a vanjo vpleta sodobno znanstveno metodologijo dela. Avtorica je želela raziskati, ali 18 lobanj, razstavljenih v celjskem pokrajinskem muzeju, pripada družini grofov Celjskih. Za skoraj 600 let stare lobanje je bila zastavljena naloga sprva videti iluzorna. Avtorica je s historiografskimi metodami zbrala in kritično ovrednotila zgodovinske podatke o Celjskih, preštudirala njihovo rodoslovje, z različnimi naravoslovnimi metodami identificirala lobanje, nato pa s primerjavo naravoslovnih, zgodovinskih in rodoslovnih podatkov večini lobanj pripisala identiteto in jih sorodstveno povezala.

V času največje politične moči grofov Celjskih so umrle člane, od Friderika I. do Ulrika II., med letoma 1354 in 1456, pokopavali v celjski minoritski cerkvi. Med obnovo cerkve po požaru leta 1811 so grobnico odprli, lobanje brez spodnjih čeljustnic po neznanem ključu oštevilčili, jih shranili za glavni oltar, leta 1956 pa prenesli v regionalni muzej. Ne ve se natančno, kdo in kdaj je bil v grobnico pokopan.

Identifikacija je upoštevala najsodobnejše tovrstne izkušnje komplementarnih naravoslovnih strok, predvsem sodne medicine, antropologije, paleopatologije idr. Z njimi je raziskava večini lobanj določila spol, starost, obolevnost, prehranjenost in oblikovne značilnosti glav in obrazov. Najnovejša identifikacijska metoda epigenetika pa je s primerjavo dednih lastnosti, oblike in velikosti obnosnih votlin (čelničnih in zgornječeljustničnih ter očesnih in nosnih) ter še kakih 30 kostnih značilnosti po lobanjah, pripeljala do njihovega sorodstvenega povezovanja.

Raziskava je odgovorila tudi na vprašanje o številčenju lobanj. Ker grobnica ni ohranjena, ne vemo, kako so umrle vanjo razvrščali. Hipotetično ovrženo kronološko načelo pokopavanja je zamenjalo mišljenje, da so moške ter ženske z otroki pokopavali ločeno po časovnem zaporedju smrti. Pri jemanju lobanj iz grobnice so jih tako tudi oštevilčili. Tako so prve štiri lobanje ženske oz. ena otroška, naslednjih pet je moških, pa spet tri ženske in šest moških z eno otroško.

Natančno proučevanje rodoslovja je pripeljalo do dvajsete generacije živih potomcev po Barbari Celjski. Ker se je s tem ponudila priložnost za genetsko študijo, saj so dobili referenčno DNK, so iz vzorcev obstoječih lobanj v rimskem paleogenetskem laboratoriju poskušali izolirati njihove DNK. S primerjavo mitohondrijske DNK bi namreč lahko preverili sorodnost vzorcev, podobno kot pri identifikaciji ruske carske družine Romanov. V raziskavo so bili pritegnjeni tudi referenčni strokovnjaki, ki so omenjeno raziskavo izpeljali. Izkazalo se je, da je v kostnih vzorcih Celjskih dedni material preveč poškodovan in kontaminiran za izolacijo. Tako je epigenetska analiza z rodoslovnimi in zgodovinskimi izsledki odgovorila na identitetna vprašanja.

Z identifikacijskimi in antropometrijskimi izsledki so bile lobanjam Friderika I., Friderika II. in Ulrika II. določene oblikovne značilnosti. Dokončno podobo v duhu časa in doživetja njihove zgodovinske vloge jim je dal akademski slikar Rudi Španzel.

Raziskava je prinesla nova spoznanja v naravoslovje in družboslovje ter pokazala na pomen interdisciplinarnega dela. Ker je bila vpeljana nova identifikacijska metodologija, raziskava služi kot vzorčna in je bila deležna tudi mednarodne pozornosti. V sociološkem in kulturnozgodovinskem smislu pa je delo odgovorilo na številne doslej manj znane momente.